Slovar ročnega orodja: različna poimenovanja - 2. del
V prvem delu slovarja ročnega orodja smo raziskali različne vrste klešč in ključev ter osvetlili, kako so pogovorni izrazi in strokovna poimenovanja nastajala skozi čas. Tokrat se posvečamo nekoliko drugačni skupini pripomočkov: merilnim napravam in pritrdilnim sredstvom, ki jih pogosto uporabljamo pri gradnji, obrtništvu in transportu. Čeprav se na prvi pogled zdijo preprosti, imajo tudi ti predmeti zanimivo zgodovino, svoje korenine v jezikovnih prevzemih ter številne izboljšave, ki so nastale zaradi potreb vsakdanjega življenja in industrijskega razvoja.
Libela, vodna tehtnica in vaservaga
Med najbolj nepogrešljivimi pripomočki v gradbeništvu je libela – merilno orodje, ki s pomočjo tekočine in zračnega mehurčka pokaže, ali je površina vodoravna ali navpična. Njene začetke lahko zasledimo že v 17. stoletju, ko je francoski znanstvenik Melchisédech Thévenot okoli leta 1660 razvil prvo napravo z vgrajeno stekleno cevjo, napolnjeno z alkoholom in zračnim mehurčkom. To odkritje je hitro našlo pot v gradbeništvo in mizarstvo, saj je omogočilo precej večjo natančnost kot dotlej uporabljene metode z vrvicami in utežmi.
Sprva so bile libele preprosto vstavljene v lesene okvirje, kasneje pa so proizvajalci začeli razvijati bolj trpežne konstrukcije. Posebej v Nemčiji so se uveljavile pod imenom Wasserwaage – vodna tehtnica – kar je izraz, ki se je v slovenščini ohranil v pogovorni obliki vaservaga. V standardni rabi pri nas uporabljamo izraz libela, pogosto pa tudi opisno vodna tehtnica. V angleščini je najbolj uveljavljen izraz spirit level ali bubble level, v francoščini niveau à bulle, v italijanščini pa livella.
Z razvojem industrije so proizvajalci izboljšali tako materiale kot tehniko izdelave. Steklo so pogosto nadomestili akrilati, ki so odpornejši na udarce in temperaturne spremembe, tekočina v vialah pa je dobila dodatke proti zmrzovanju. Nemško podjetje Stabila je denimo patentiralo način trajne fiksacije vial v aluminijastem profilu, kar zagotavlja, da libela ohrani svojo natančnost tudi po številnih padcih in obremenitvah. Danes so libele nepogrešljive v gradbeništvu, mizarstvu, pri polaganju keramike in praktično povsod, kjer je potrebna popolna ravnina.
Gurtna oziroma povezovalni trak
Drugi razširjeni sklop izrazov se nanaša na orodje, ki ga vsakdo pozna iz transporta – trakove za pritrjevanje tovora. V slovenščini se pogosto uporablja izraz gurtna, ki izvira iz nemške besede Gurt (pas, trak). V bolj strokovnih besedilih pa zasledimo izraz povezovalni trak.
Čeprav uporaba vrvi in pasov za privezovanje tovora sega stoletja nazaj, so šele z razvojem sintetičnih vlaken, kot sta najlon in poliester, nastali trakovi, ki so tanki, a izjemno trpežni. Takšni materiali so omogočili, da povezovalni trakovi prenesejo velike obremenitve, hkrati pa so odporni na vlago, UV-svetlobo in obrabo. V angleščini jih imenujejo tie-down straps ali cargo straps, v nemščini pa Spanngurte. V slovenskem vsakdanu pa bo večina ljudi ob pogledu na svetlo oranžen ali moder trak preprosto rekla “gurtna”.
Gurtna z račno oziroma povezovalni trak z ragljo
Posebna izvedba povezovalnih trakov vključuje mehanizem z ragljo, kateri pogovorno rečemo tudi račna, ki omogoča močno napenjanje traku. Gre za sistem z ročico in zobnikom, ki se zaklene v eno smer, kar omogoča, da se trak vedno bolj zateguje, ne da bi popustil. Pri nas temu rečemo povezovalni trak z ragljo, zelo pogosto pa kar gurtna z ragljo.
Zamisel o uporabi zobniških mehanizmov za fiksacijo tovora se je pojavila v prvi polovici 20. stoletja, ko se je transport blaga po cestah in železnicah hitro povečeval. Patentni zapisi iz 90-ih let 20. stoletja pričajo o številnih izboljšavah napenjalnih sistemov, med drugim tudi o mehanizmih za hitrejše sproščanje ali ergonomsko oblikovanih ročicah. V angleščini se je zanje uveljavil izraz ratchet strap ali tie-down strap with ratchet, v nemščini pa Spanngurt mit Ratsche.
Sodobni trakovi z ragljo so izdelani iz visoko odpornih materialov in certificirani po strogih evropskih in ameriških standardih za varnost transporta. Ključne so natezne trdnosti, kakovost šivov ter zanesljivost zobnikov, saj se uporabljajo za fiksiranje tovora, ki pogosto tehta več ton. Pri tem se tehnične izboljšave, kot so zaščita proti koroziji in sistemi za hitro sproščanje, kažejo kot bistvene za vsakodnevno uporabo.
Čeprav libele in povezovalni trakovi morda delujejo kot samoumevni pripomočki, ima vsak izmed teh predmetov bogato zgodovino in jasen razvojni lok. Libela, ki jo je v 17. stoletju predstavil francoski učenjak, je danes natančen instrument z vrhunskimi materiali in patenti, ki zagotavljajo dolgotrajno zanesljivost. Gurtne, ki izvirajo iz preprostih pasov za privezovanje tovora, so z razvojem sintetičnih vlaken postale izjemno odporne, v kombinaciji z ragljo pa so nepogrešljive pri sodobnem transportu.
Slovenska poimenovanja – libela, vaservaga, gurtna in gurtna z račno – jasno odražajo kulturne in jezikovne vplive iz okolja, v katerem smo orodje uporabljali. Hkrati pa povezujejo našo lokalno tradicijo z mednarodno terminologijo, ki je zaradi globalne uporabe orodij neizogibna. Prav v tem prepletanju standardiziranih izrazov in pogovornih poimenovanj se kaže živost jezika in njegova tesna povezava z vsakdanjim delom.
